Petra Kamenšek: Kuhinjske krpe v športu
Ne boste verjeli, stara sem 51 let in še nikoli nisem kupila kuhinjske krpe (tudi brisače ne). Vse sem dobila doma oz. mama jih je imela toliko viška, da so ostale še zame. Ko sem šla od doma, sem jih preprosto pobrala. Imela sem izbiro, kaj bom vzela. Kot v trgovini.
Do viška kuhinjskih krp pri nas doma je prišlo zaradi moje babice, mamine mame, ki smo ji rekli Mama Vida. Mama Vida je živela ukoreninjen prenos vrednot iz časov, ko se je zelo težko kupilo kuhinjske krpe (brisače, posteljnino in še marsikaj drugega). Zato je svoji hčerki, ki ni več živela v času istega pomanjkanja, kljub temu uspešno prenesla vrednote načrtovanja, varčevanja, pristne skromnosti in odpuščanja, katerih posledica je bila tudi zaloga kuhinjskih krp, od katere imam korist še jaz, njena vnukinja.
Druga babica, mama Roza, moja babica po očetovi strani, je prihajala iz kmečkega okolja. Zaradi garaškega življenja, je v tem okolju dobro deloval sistem vzajemne pomoči in deljenja v skupnosti, tako dela kot tudi dobrin. Mama Roza je bila mnenja, da smo vsi del skupnosti. Vsak ima nekaj in vsi skupaj imamo vse. Čeprav tega ni nikoli govorila, o tem pisala ali razmišljala, je tako živela. Toliko ljudi, kot se je grelo na njeni peči, se ni nikjer drugje na vasi.
Tako se jaz ob opravilu obešanja perila, ko vzamem v roko kuhinjsko krpo, mnogokrat spomnim na svoji babici. Razmislek o kuhinjskih krpah je pravzaprav razmislek o prenosu vrednot, ki se prenašajo z brezpogojno ljubeznijo (imam te rada, ker si moja in ne zato ker se ustrezno vedeš) in zmožnostjo nas odraslih, da se odrečemo nečemu zase, v korist drugega. Ta vertikalni prenos vrednost, iz ene generacije na naslednjo, iz starša na otroka, iz trenerke na vadečo, med vrstniki ni mogoč. Za pripadnost vrstniku moraš ustrezati in se zato ustrezno spremeniti. Minimalno kar je, se moraš ustrezno oblačiti. Ravno tako je sposobnosti odrekanja v korist razvoja drugega, za mladi vrstniški um in telo, še prenaporna pot.
In kaj imajo kuhinjske krpe s športom? Pravzaprav veliko. Mož moje dolgoletne varovanke in dragi prijatelj Rok, mi je ob neki priložnosti dejal: ˝Petra, včasih, ko slišim Špelo govoriti slišim tvoje besede skozi njena usta.˝
Zato se vedno veselim, ko nam starši zaupajo svoje deklice, na vadbo ritmične gimnastike. Dajo nam čas z njihovim otrokom, kjer lahko gradimo močne vezi navezanosti, ki nam pomagajo pri poučevanju veščin in pri prenosu vrednot. Za navezanost je potreben čas in povezovalna aktivnost. Oboje imamo. Z dobrim načrtom gojenja navezanosti, pridobimo to magično vez, ki vse olajša.
Dober načrt navezanosti, vsebuje eno glavno in poglavitno skrb in to je skrb za odnos. Razvoj otroka gre po svoji poti, po svojem naravnemu zapisu in je neustavljiv. Je res, da ga lahko marsikaj upočasni ali začasno ustavi, vendar bo šel slej ko prej naprej. Sicer pa se nam vanj ni potrebno toliko vmešavati, toliko vzgajati. Načrti, nasveti, priročniki, vsega je toliko. Starše, učitelje, vzgojitelje, trenerke, nas od množice raznih nasvetov včasih boli glava. Zaradi kupa vseh nasvetov pa lahko tudi pozabimo na intuicijo, ki pri stiku z otrokom mnogokrat najbolj pomaga. Intuicija bi nam verjetno marsikdaj prišepnila: skrbimo za dobre odnose med nami. Je ta moj vzgib, da bom vzgajala res pomembnejši od izgube navezanosti in odnosa, ki ga imam s to osebo, s to vadečo.
Tako se vračam nazaj k svojima babicama. Nisem se počutila, da bi se trudili me vzgajati. Verjetno zato, ker me nista vzgajali. Mogoče sta mislili, da sta to delo že opravili s svojimi otroci. Brez velikih besed in napotkov, sta me pospremili na pot navezanosti, od koder se je rodilo zaupanje in varnost. Spotoma sta me naučili še, da se za prenos vrednot ni potrebno toliko truditi. Pokazali sta mi tudi tisto plat, da greš morda zaradi teh istih vrednot včasih kupit kuhinjske krpe, ki jih bo porabila šele naslednja generacija.