Petra Kamenšek: Kje je kaj zelenega?
Junija se pri nas tekmovalno – vadbena sezona izteka, pripravljamo se še na zadnje treninge, tekmovanja in nastope. Junij je tudi čas za evalvacije našega dela, kar nam bo omogočilo napredek pri vstopu v novo vadbeno sezono. To so naše zadnje letošnje priložnosti, da se ozremo naokoli in pogledamo, kje je kaj zelenega.
Danes bo moja zgodba govorila o zavisti. O tem, da se na vsakem treningu, nastopu ali tekmovanju najde posameznica, ki ima lepšo frizuro, višje skoči, bolj napne stopala ali pa najmanj kar se zgodi, ima na dresu več bleščic. Že samo bežen pogled v njeno smer lahko sproži bombo, ki jo raznese prav tam v okolici srca. Eksplozija te premakne nekam. Po navadi ne tja, kjer si želiš biti.
V morebitni hitri zamenjavi besed ljubosumja in zavisti naj povem, da se ljubosumje po navadi odvija med tremi ljudmi in predstavlja strah, da boš zaradi tretje osebe izgubila nekaj kar že imaš. Zavist pa je po navadi zadeva dveh ljudi, kjer ena ima to, kar si druga želi. Oboje sta stanji, mešanici čustev in misli, za katerimi stojijo naše potrebe in želje.
Morda še hiter pogled na razliko med potrebo in željo: potreba je povezana s tem, kaj življenje od nas hoče (če naštejem le nekaj od njih; gibanje, zdravje, počitek, varnost, mir, igra, sproščenost, spoštovanje, sprejemanje, enakovrednost, hrana, voda). Želja je strategija. Kaj želimo in kaj potrebujemo ni isto. Je pa fino, če so naše želje usklajene s potrebami. Lahko si izpolnimo veliko želja, naše potrebe pa še vedno niso zadovoljene (ne tako redko v svetu potrošnike kulture).
Ko se torej prižge zelena zavist je to tako, kot da bi se prižgala zelena luč na semaforju, ki ti kaže želeno smer gibanja. Namesto zanikanja zavisti in borbe, da se to sploh ne dogaja, si je dobro ponuditi pot raziskovanja.
Pot raziskovanja se začne s prepoznavanjem občutkov: tresejo se mi roke, v telesu čutim drget, dlani imam potne, v trebuhu imam kamne.
Naslednji ovinek je raziskovanje čustev: strah me je, sem zmedena, razočarana, nestrpna, potrta, nemočna, zaskrbljena, čutim pritisk, stisko. Ko omenjamo čustva, nam običajno na misel pridejo le veselje, žalost in jeza. Škoda se je tu ustaviti. Pametno je raziskovati naprej. Ker nam jezik mnogokrat ni zadosten, da bi opisali notranje dogajanje, je dobro vedeti, da ni potrebno iskati enega samega čustva, da ostaneš na voljo za dogajanje. V nekaterih situacijah se lahko sprosti tudi petdeset čustev hkrati in to še ni vse. Čustva se lahko med seboj izključujejo, si nasprotujejo. Verjetno ste, če ste bile kdaj tekmovalke izkusile nasprotujoči se val čustev, ko ste zagledale neko dobro ekipo in ste se jo hkrati ustrašile in čutile sočutje do nje, če jim je padel pripomoček med izvajanjem vaje.
Na razpotju se lahko priključi še um, ki doda misli in če se začneš dogajanju upirati mu s tem dodaš še več energije. Kot bi prilila olje na ogenj. V tvoji glavi nastane zgodba, v kateri misli tekmujejo med sabo.
Pot v pravo smer gre v smeri samo empatije: zavist, slišim te, varuješ me, razumem, kažeš mi pot, sem v redu.
Sama lahko izberem za katero mislijo, se bom podala. Kaj bo moj smerokaz. Kateri misli bom sledila.
Pričakovanja so lahko dobra, le veliko jih moram raziskovati, se izpraševati in preverjati kaj je res.
Primerjanje je človeško, le vedeti moram kje se ustaviti (kako bo to oblikovalo moje obnašanje in kaj se bom odločila narediti s tem).
To vse so stavki, ki bi jih rekli drugim, če bi se znašli v podobni situaciji. Zavist te spomni ravno na to, da je s sabo potrebno govoriti kot bi govorila z nekom, ki ga imaš rada. Zavist te spomni, da so tvoje potrebe pomembne, da obstajajo in si želijo izpolnitve.
Prepoznavanje lastnih potreb ustavi to, da bi potreba kričala. Ni je treba ravno zadovoljiti, sploh pa ne takoj. Včasih bo zadostovalo že – biti slišana. Se pravi če nekomu poveš, kaj se v tebi dogaja in drugi te posluša, brez komentiranja, podajanja rešitev in prodajanja lastnih zgodb.
Zavist bo pomagala izbrati aktivnosti, ki te bodo pripeljale do uresničitve potreb. Včasih bo zadostovalo že to, da prilepiš nekaj več bleščic na svoj dres. Včasih pa bo treba seči globlje vase.
Hvaležne, da so nam dane priložnosti raziskovanja in spoznavanja samih sebe, lahko na naslednjem dogodku napišemo lastno zgodbo. Da ostaneš lastnica zgodbe o zavisti je pomembno.
Kajti če si lastnica zgodbe, boš sama napisala njen konec.
“P.S.: Moj idealen konec zgodbe o zavisti bi bil, da bi zavist lahko spremenila v občudovanje in občudovanje v delavnost. Kar občudujem v drugem, je že v meni, sicer tega ne bi mogli opaziti. Morda je z zavistjo podobno.”