Z ritmično gimnastiko sem se prvič srečala pri šestih letih, ko je moja prva vaditeljica Urška prišla v razred po deklice, ki bi želele poskusiti ta šport. Čeprav so skozi čas že vse moje sošolke in prijateljice nehale, sem sama še vedno vztrajala. Takrat ritmika še ni bila tako razširjena zunaj večjih mest in sem imela srečo, da sem se preselila v Ljubljano, kjer sem lahko prestopila v tekmovalno skupino v Športnem klubu Bleščica na OŠ Prežihovega Voranca.

Zaposlene v Bleščici smo se novembra udeležile 18. Kongresa športa za vse, ki je potekal v Celju. Tema letošnjega kongresa je bila: “Kako pridobiti in obdržati otroke v športu”.

Objavljamo uvodni nagovor mag. Mirana Kosa, podpredsednika Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez, ki nas je navdušil, saj je v njem poudaril pomen povezave športa z družbo, vlogo izvajalcev športnih dejavnosti ter izpostavil delavnost in predanost vodstvenih struktur v slovenskem športu.

Moja ljubezen do ritmične gimnastike se je začela že zelo zgodaj, v prvem razredu osnovne šole. V tistem času so klubi iskali talente tako, da so vaditeljice prišle v razred in opravile preizkus, nadarjena dekleta pa smo bile povabljene na treninge. In tako se je začela moja zgodba.

Vadeče so pri nas združene v skupine, kjer tudi delo izvajamo skupinsko. Naše sestave za tekmovanja in nastope so skupinske, torej ne gre za individualno delo. Raznolikost deklet znotraj skupin pa je velika. Razlikujejo se po znanju, starosti, finančnih zmožnostih staršev, znotraj skupine je vsako leto tudi drugačno število vadečih in še marsikatere raznolikosti. V glavnem si vadeče želijo veselja, zabave, igre, kasneje tudi učenja, ustvarjalnosti, druženja, izpolnjevanja zastavljenih ciljev, če naštejem le nekaj njihovih želja.