Moja ljubezen do ritmične gimnastike se je začela že zelo zgodaj, v prvem razredu osnovne šole. V tistem času so klubi iskali talente tako, da so vaditeljice prišle v razred in opravile preizkus, nadarjena dekleta pa smo bile povabljene na treninge. In tako se je začela moja zgodba.

Vadeče so pri nas združene v skupine, kjer tudi delo izvajamo skupinsko. Naše sestave za tekmovanja in nastope so skupinske, torej ne gre za individualno delo. Raznolikost deklet znotraj skupin pa je velika. Razlikujejo se po znanju, starosti, finančnih zmožnostih staršev, znotraj skupine je vsako leto tudi drugačno število vadečih in še marsikatere raznolikosti. V glavnem si vadeče želijo veselja, zabave, igre, kasneje tudi učenja, ustvarjalnosti, druženja, izpolnjevanja zastavljenih ciljev, če naštejem le nekaj njihovih želja.

Prva stvar na katero pomislim ob moji zgodbi z ritmično gimnastiko so neverjetni občutki, ki sem jih ob vadbi kot otrok doživljala. To je bil prostor svobode, kjer sem lahko koreografirala karkoli sem želela, kjer je bilo moje mnenje zaželeno in kjer sem lahko izražala svojo notranjo energijo.

Organizirati tekmovanje v Hali Tivoli, je bil že dolgo naš cilj. K temu cilju nas je motivirala velikost našega kluba, da bi lahko vse deklice tekmovale, brez omejitev za tekmovalke in obiskovalce. Ko smo na razpisu Mestne občine Ljubljana, dvorano dobile na uporabo, se je zdelo kot uresničitev dolgo sanjanih sanj. Tekme Pokal Bleščica – Ljubljana je šport, ne bi bilo brez ovrednotenja občine Ljubljana, da je šport otrok in mladine, za naše mesto pomemben.

In to je bilo več kot tekmovanje. Bilo je veliko praznovanje velike Bleščeče skupnosti. Roza cone povezanosti, sodelovanja, prijateljstva in veselja.