Ritmična gimnastika

Ritmična gimnastika je estetski preplet športa in umetnosti, saj združuje prvine gimnastike, baleta in plesa. Ritmičarke odlikuje niz sposobnosti, ki si jih pridobijo z vztrajno vadbo: gibčnost, moč, ravnotežje, smisel za ritem in glasbo, izraznost in spretnost. Na tekmovanjih se predstavijo z individualnimi ali s skupinskimi sestavami. Individualne sestave izvajajo z enim od petih rekvizitov: kolebnico, žogo, obročem, trakom ali kiji. Tekmovalka mora v sestavi izvesti določeno število ritmičnih prvin: skokov, poskokov, obratov, ravnotežij in gibljivostnih likov. Dodatne točke lahko pridobi s tveganimi in zato bolj atraktivnimi meti in ujemi rekvizita. To so zlasti ujemi brez pomoči rok ali ujemi izven vidnega polja tekmovalke.

Pri skupinskih sestavah imajo lahko vse tekmovalke enak rekvizit ali pa delajo s kombinacijo različnih rekvizitov. Ritmična gimnastika je najbolj razvita v Rusiji, Ukrajini, Belorusiji in drugih državah na območju nekdanje Sovjetske zveze, pa tudi v baltskih državah in v Bolgariji.

V Sloveniji imamo veliko klubov, ki se z ritmično gimnastiko ukvarjajo na eni ali večih izmed treh stopenj: A, B(A1) in C. Stopnje so opredeljene glede na zahtevnost tekmovanj in treningov. Ritmična gimnastika je (tudi po zaslugi našega kluba, ki je največji v državi), najbolj razširjen ženski šport v Sloveniji.

Začetki te graciozne oblike gimnastike segajo v pozno devetnajsto in zgodnje dvajseto stoletje. Tedaj so se pri skupinskih telovadnih nastopih pojavile prve preproste oblike koreografij. Kot športno panogo so jo začeli gojiti v bivši Sovjetski zvezi v 40-tih letih prejšnjega stoletja, leta 1949 je bilo tam tudi prvo nacionalno prvenstvo v ritmični gimnastiki. Prvo mednarodno tekmovanje je bilo leta 1961, na njem pa so tekmovale ritmičarke iz Sovjetske zveze, Bolgarije in Čehoslovaške. Prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 1963 v Budimpešti. Na njem je sodelovalo 28 športnic iz 10 evropskih držav. Olimpijski šport je ritmična gimnastika postala leta 1984, ko so se ritmičarke prvič pomerile v individualnih sestavah, skupinske sestave pa lahko na olimpijskih igrah občudujemo od leta 1996. Danes se ritmična gimnastika sijajno in hitro razvija in postaja vse bolj popularna.

NIVOJI VADBE

OSNOVNE PRVINE RITMIČNE GIMNASTIKE

Osnovne ritmične prvine so skoki, obrati, ravnotežja in gibljivosti. Glede na zahtevnost so naštete ritmične prvine ovrednotene z nivoji A, B, C, D, E, F in G. Od programa vadbe in starostne skupine je odvisno, katere nivoje težin sme vaja vsebovati. Večino točk prinesejo osnovne prvine, poleg njih pa ritmičarke izvajajo še različna valovita gibanja s telesom ter elemente posebne umetniške vrednosti in mojstrstva, ki se od rekvizita do rekvizita razlikujejo. Sem sodijo tudi posebni meti in ujemi ter delo z rekvizitom brez pomoči rok.

PRIPOMOČKI RITMIČNE GIMNASTIKE

Kolebnica

Ko se dekleta v mladosti začnejo ukvarjati z ritmično gimnastiko, je kolebnica prvi rekvizit, s katerim se srečajo. Predvsem zaradi poskokov čez kolebnico, ki jih izvajajo na začetku treninga, pri ogrevanju. Seveda pa v ritmiki kolebnica ne služi le kot pomoč pri ogrevanju, temveč je pravi tekmovalni rekvizit.

Z njo se izvajajo različne manipulacije, vrtenja, meti, polmeti ter enojni ali dvojni poskoki čez kolebnico. Dolžina kolebnice je odvisna od višine tekmovalke. Dolga mora biti približno za dve dolžini tekmovalke od ramen do tal. Na koncu kolebnice ni ročajev, temveč vozli. Kolebnice profesionalnih tekmovalk so na sredini otežene, da je lok kolebnice v zraku lepši in da je rokovanje lažje. V neprofesionalnih programih so kolebnice navadne sintetične vrvi, ki imajo ponavadi premer 8 mm.

Žoga

Žoga velja za najbolj eleganten rekvizit. Osnovni elementi – preprosti meti, katerih ujem se obvezno izvaja v eno roko, kotaljenja, predvsem tisto klasično, iz desne roke v levo ali obratno – niso posebno zahtevni. Dekleta jih začnejo trenirati že po drugem letu učenja. Seveda tako meti kot kotaljenja postanejo mnogo zahtevnejši. Ujemi se izvajajo z nogami ali trupom, možni so tudi odboji (s hrbtom, rokami, nogami ipd.). Tudi kotaljenja se lahko izvajajo po vseh delih telesa in v različne smeri. Najtežje so kombinacije meta, ki mu namesto ujema sledi kotaljenje. Kljub zahtevnosti in tveganosti te kombinacije tekmovalke pogosto izvajajo, saj prinesejo dodatno število točk. Žoga za ritmično gimnastiko izgleda zelo lahka, vendar ni. Je težja, kot si mnogi mislijo – težka je 450 g, in sicer ravno zaradi kotaljenj, kjer žoga ne sme leteti, temveč mora drseti po telesu.

Obroč

Obroč je, tako kot trak, tipičen rekvizit ritmične gimnastike, ki ga ne uporabljajo v nobenem drugem športu. Velikost obroča je odvisna od višine tekmovalke, segati ji mora do bokov. To seveda ne pomeni, da je vsak obroč narejen po meri – obstajajo standardne velikosti, ki se jim tekmovalka prilagodi. Tudi teža obroča je določena. Razlikuje se po kategorijah, za članice je teža obroča 350 g. Tipična rokovanja, ki se izvajajo z obročem, so različni meti in odboji, kotaljenja po telesu in po tleh ter vrtenja. Obroč je rekvizit, s katerim je najlažje izvajati elemente brez pomoči rok. Prav gotovo je zato izredno atraktiven rekvizit, saj je veliko metov in ujemov izvedenih z nogami.

Trak

Trak je v ritmični gimnastiki znan kot najtežji rekvizit. Delo z njim je zahtevno že zaradi njegove dolžine, saj meri šest metrov. Z njim je mogoče prikazati različna gibanja, kot so kače, spirale, krogi ipd. Pomembno je, da se med temi gibanji trak ne dotakne tal. Tekmovalke, ki nastopajo s trakom, ga držijo za pol metra dolgo tanko palico. Le-ta je na trak pripeta s posebno sponko, ki omogoča svobodno gibanje traku. Za ta rekvizit so značilni tudi različni meti, pri katerih je treba ujeti trak na koncu palice, in odboji palice od tal v roke, kar je en izmed najtežjih elementov s trakom.

Kiji

Delo s kiji ni zelo zahtevno, vendar se vedno uporablja dva kija in mora biti zbranost tekmovalke še večja, kot če ima opravek le z enim, sicer težjim rekvizitom. Za kije so značilna različna vrtenja, mlini in meti. Meti se lahko izvajajo z metom enega kija, lahko pa tudi obeh, kar seveda prinese dodatne točke. Kij ima dve glavici, eno veliko in eno majhno. Ujem mora biti vedno izveden s prijemom za malo glavico, pri ujemu za palico je tekmovalka deležna odbitka. Velikost kija je vedno enaka, t.j. nekaj več kot pol metra.