Moja zgodba: Alja Valenčič
“Že kot majhna sem vedela s čim se želim ukvarjati, ko odrastem, a takrat so bile to le sanje, sedaj resničnost.”
Odkar pomnim je šport del mojega življenja. V osnovni šoli sem redno trenirala dva športa, med njima je bila ritmična gimnastika v klubu Bleščica. Ritmiko sem trenirala od drugega razreda pa vse do fakultete, kjer sem morala zaradi drugih obveznosti za en čas prekiniti s treningi. Redno ukvarjanje s športom ni vedno lahko, a prinese veliko pozitivnih stvari. Meni je definitivno pomagal pri delovnih navadah, samozavesti, vztrajnosti…Kot trenerka v klubu Bleščica sem prvič začela delovati leta 2016. Tovrstno delo mi je v veliko veselje, saj zelo rada delam z otroki, če se delo dogaja v telovadnici, pa še toliko bolje.
Trenersko delo prinaša nepozabne trenutke in nepozabne občutke. Toliko različnih čustev, ki jih doživljam v telovadnici s svojimi varovankami, težko izkusim drugje. Enkrat je to neizmerno zadovoljstvo in ponos ob napredku ali uspehu svojih vadečih, sreča, ko vidim predanost svojih varovank na treningu, spet drugič žalost, ko vidim njihovo željo, da jim nekaj uspe, pa se zalomi in še bi lahko naštevala. To delo je pravi "rollercoaster" emocij.
Če bi si morala izbrati svoje najljubše čase v klubu Bleščica kot vadeča, bi to bili definitivno časi srednje šole, kjer sem dobila svoje doživljenjske prijateljice. Še sedaj se redno družimo in obiskujemo ter si pripravljamo presenečenja za rojstne dni.
Ko si toliko časa v enem športu, klubu, ti le ta prinese občutek pripadnosti, skleneš ogromno prijateljskih vezi, privzgojiš si ljubezen do gibanja.
“ Enkrat Bleščica, vedno BLEŠČICA!”
