Petra Kamenšek: Novim porazom naproti
Nova tekmovalna sezona je pred vrati. Nekatere tekmovalke našega kluba so jo že otvorile. Dekleta v rekreativnem programu pa ta mesec čaka tekmovanje, na katerega se pripravljajo od začetka šolskega leta. Najprej so pričele s pripravo telesa na napore, nato z učenjem rokovanj. Sledili so izbira glasbe in pripomočka, sestavljanje tekmovalne vaje, izbira dresov, veliko vadbe in na koncu psihološka priprava na tekmovanje. Tik pred zadnjim dejanjem pa se včasih pojavi tudi dvom. Zakaj sploh tekmovati?
Gospod Marko Juhant, znani predavatelj in avtor knjig o vzgoji, je v nekem svojem predavanju povedal zgodbo o tem, kako so šli njegovi varovanci peš iz Ljubljane na Triglav. Na vprašanje zakaj so šli peš iz Ljubljane, če bi se lahko pripeljali do Triglava in nato povzpeli, je odgovoril: »Ker ni isto!« Ni isto, kot če bi šli samo z vlakom do Triglava in potem gor. Ne, oni so več dni hodili do Triglava, spali na senikih in se nato še vzpeli na Triglav ter šele potem domov. In ta izkušnja dosežka je neizbrisna in hkrati stalen vir življenjske moči za premagovanje vsakdanjika in njegovih težav.
V športu tudi včasih mislimo, da se sreča skriva v zmagi. V velikih dejanjih in velikih odločitvah. V dobro začrtani in pravi smeri, ki nas bo nagradila z zmago in srečo. Pa ne gre tako. Gre za male odločitve, premisleke o trenutkih, ko smo zanikale čustva namesto, da bi se jim posvetile. Gre za poraze, zadnja mesta in še vse vmes.
Poraza se tekmovalke pogosto sramujejo, jih jezi ali žalosti. Počutijo se ranljive, nemočne, so razočarane ali občutijo neko drugo frustracijo. Včasih pa kar cel paket teh čustev, ki kot vlak prisopiha nad nas in kompozicija se zdi neskončna. Ravno tega se mnogi bojimo. Da sploh ne bo konca tem neprijetnim občutkom. Bojimo se, da bodo ta čustva premočna in nas bo vlak kar povozil ali pa odpeljal nekam, kamor si sploh nismo želeli iti.
Izkušnja poraza je še pomembnejša od izkušnje zmage.
Naša ekipa je na svetovnem prvenstvu v estetski gimnastiki leta 2010 zasedla zadnje mesto, a ta dosežek kljub številnim zmagam na domačih tleh še danes štejejo za enega svojih največjih uspehov.
Stopiti na tekmovalni tepih terja pogum in odločnost.
Tekmovanje je področje ranljivosti. Druga pred drugo se počutimo ranljive, ker sodimo o tem, kako se nekdo počuti in s tem primerjamo lastno počutje, si pridemo blizu in se bojimo zavrnitve. Obstaja možnost, da bo bolelo in želimo se temu izogniti. To vse pa so nastavitve za izgubljanje.
Nastavitve za zmago so: sprejeti se, se predati podpori, opazovati svoj notranji govor, izraziti hvaležnost, spoprijateljiti se s svojo ranljivostjo, biti dober prijatelj sam s sabo.
Če ti to uspe, je potem na tekmovanju vseeno, če zmagaš ali si zadnja. Tudi ko boš izgubljala, boš zmagovala.
In kako priti do tja?
Ko pride poraz je pomembno, da čustev, ki jih pripelje vlakovna kompozicija, ne zanikaš. Odločiš se, da ostaneš prisotna, jim prisluhneš kaj ti govorijo in kaj stoji za njimi. Potrebna je samo pripravljenost za to odločitev. Nato kar hitro ugotoviš, nekje med 60 – 90 sekund traja, da ta čustva minejo. Val je lahko le en sam, lahko jih je več. Pripravljenost, da spoznaš svoja čustva, da občutiš to valovanje, te pripelje do tega, da enkrat veš kaj čutiš. Ko to veš, takrat imaš možnost prevzeti odgovornost za dogajanje in se predstaviti z dostojanstvom in spoštovanjem.
Vsi, ki to lahko zdržimo kasneje občutimo olajšanje, doživljamo uvide in se na splošno bolje počutimo v svoji koži. Naučimo se sprejemati vsa čustva in tu se preneha delitev na prijetna in neprijetna čustva. Naučimo se žalovati in odpuščati.
Žalovanje nas odpre za smeh in radost, odpuščanje nas odpre za globlje vezi z ljudmi. Sprejmemo resnico, da se je nekaj zgodilo. Naučimo se, da je poraz osnovni gradnik tekmovanja in ne neka eksotična, redka sestavina, ki je ne bomo nikoli srečali. Naučimo se, da so »neprijetna« čustva osnovni gradnik življenja in da se lahko prebiješ skozi njih. Ko se prebiješ skozi njih, se lahko prebiješ skozi vse.
Torej, ni isto, samo vaditi in nastopati. Potrebuješ izkušnjo. In to ne kar neko izkušnjo. Potrebuješ izkušnjo poraza.
Ko se boš prebila skozi vsa čustva, ki poraz spremljajo, takrat pride zlata medalja, ki se imenuje moč in zaupanje vase.
Nekoč v športni karieri, če le traja dovolj dolgo, da lahko izkusiš vse, kar šport ponuja, morda ugotoviš, da si preveč časa posvetila tako zmagi kot porazu.
“Dovoliti si biti ranljiva in se postaviti na tekmovalni tepih. Biti vidna je to, kar največ šteje. ”