Moja zgodba: Issa Osojnik Zajec

Pred nekaj časa smo v društvu odgovarjale na dve, na prvi pogled enostavni, vprašanji. Kaj je ritmika in kdaj si se prvič srečala z ritmiko.

Ob snemanju video odgovora na obe vprašanji, so se mi v spomin prikradle podobe, misli, občutki, ki so me spremljali na najini skupni poti (mene in ritmike). Nekateri segajo že več kot tri desetletja v preteklost, a so še tako živi, da se mi zdi, da so se zgodili ravnokar. Če zaprem oči sem prav tam v njih, z vsemi svojimi čuti.

Nekateri spomini in prigode so povezani s treningi in tekmovanji, še več pa je takih, ki niso neposredno povezani z samim športom, a dodajo k mojemu dojemanju športa in tega, kar mi je šport skozi leta dal.

Moj najzgodnejši spomin na ritmično gimnastiko je prihod na trening, na eni izmed ljubljanskih šol (takrat so nas na treninge povabili na šoli in nas razdelili po različnih ljubljanskih šolah), kjer je vaditeljica moji mami povedala, da na žalost ne morem zamenjati obstoječe skupine s to, saj je ta polna.

Najbolj živo pa se spomnim mojih poti na in iz vadbe iz Trnovega , kjer sem stanovala, do OŠ Ledina. Sedemletna sem dvakrat tedensko sama "odpujsala" na trening in nato nazaj domov (danes čisto nepredstavljivo), brez telefona in pametne ure, ne glede na vreme. Pot me je vodila ob Ljubljanici, mimo Gimnazije Ledina. Majhni Issi se je zdelo grozno, da imajo na »tej šoli« pouk v kleti, in takrat se je spekel moj prvi zarečeni kruhek. Kljub temu, da sem si takrat rekla, da na »to šolo« pa res nikoli ne bom šla, se je obrnilo tako, da sem štiri leta grela klopi v tisti (sploh ne tako grozni) kleti.

Naslednjo sezono so v Narodnem domu oblikovali skupino množičnosti, kjer sem trenirala pri legendarni Jelici Vazzaz v telovadnici na Prešernovi. Ob spominu na temno dvorano z impozantnimi okni in odrom, na katerem je za klavirjem sedela Jelica in nam ob igranju le-tega dajala navodila in nas vzpodbujala dobim kurjo polt. (tole se bere kot da sem stara kot zemlja - pa nisem prisežem ;) )

Nato je skupino prevzela Petra Kamenšek in iz temne »stare« dvorane smo se preselili v modernejšo telovadnico. V letih, ki so sledila, se je skupini priključilo mnogo deklet in mnogo jih je skupino tudi zapustilo, zamenjale smo kar nekaj telovadnic v različnih osnovnih šolah po Ljubljani. Skupina pa je imela ves čas dve konstanti - Petro in mene. Čez čas smo se ustalile v veliki telovadnici OŠ Prežihovega Voranca in do takrat se je oblikovalo tudi večje stalno jedro skupine.

Ena prvih vadbenih sezon s Petro

Na tekmovanju

Začetek dolge tradicije vadbe v telovadnici OŠ Prežihovega Voranca

Prigod in nezgod iz tega obdobja je ogromno, tako lepih in veselih kot tistih manj lepih, žalostnih in bolečih pa vendar je vsem skupno to, da smo, tudi takrat ko nam ni šlo in ko se nismo razumele, vedno poskušale vse težave rešiti s pogovorom.

Treningi so bili naporni, a vedno polni smeha in domislic. Čeprav smo bile "z vseh vetrov", so se med nami spletla prijateljstva za vse življenje. Skupaj smo se veselile, se smejale ob veselih dogodkih, jokale druga z drugo, se spodbujale in se bodrile, ko nam ni šlo in nam je bilo težko, predvsem pa smo skupaj odraščale in rasle. Še dandanes sem vsakič, ko se srečamo ali slišimo, presenečena (pa z nekaterimi nismo v stikih že leta), da se brez zadržkov pogovarjamo o vseh tegobah, ki nas tarejo in se ob njih smejimo.

Ob prehodu v srednjo šolo sem sama postala vaditeljica in sem prevzela skupino nadobudnih ritmičark ob tem pa sem še vedno trenirala. Za tiste čase je bilo to nenavadno, sedaj je to v našem klubu splošna praksa.

“Še bolj nenavadno je bilo, ko sem vztrajala tudi ob prehodu na fakulteto, o čemer priča vprašanje ene izmed sodnic na eni izmed zadnjih tekem, na katerih sem tekmovala: “A ti sploh kdaj misliš nehat?“”

No, čez čas me pot JE oddaljila od ritmike in sem se znašla v drugih športnih vodah. A naključje (?) je hotelo, da sem se po prvi porodniški spet znašla v objemu ritmike, v telovadnici na “Prežihu”, vendar tokrat na drugi strani tepiha. Po drugi porodniški sem polovično prevzela treninge "svoje stare" skupine (verjeli ali ne, po vseh teh letih še vedno treniramo v istih terminih, kot smo nekoč), katero si delim s svojo nekdanjo trenerko in dobro prijateljico Petro. V času moje odsotnosti zaradi tretje porodniške, me je na treningih nadomeščala moja druga nekdanja trenerka Marjeta Kline, sedaj pa sem že nazaj v telovadnici na “Prežihu”.

Zakaj?

Verjetno zato, ker sem "okužena" ritmičarka, ker sem z ritmiko in ob ritmiki rasla in ker mi je poleg vseh elementov, ki sem se jih naučila (se z nekaterimi tudi namučila), rokovanj s pripomočki ter elegance gibanja, dala še mnogo mnogo več. Dala mi je samozavest, ki je brez nje nikoli ne bi imela, dala mi je prijateljice za vse življenje, dala mi je možnost in sposobnost se izražati z gibom in telesom. Predvsem mi je dala možnost in prostor, kamor sem se lahko "zatekla", ko se mi je vse porušilo na glavo. Kjer sem lahko bila in sem jaz vedno samo jaz. Enkrat vesela, drugič žalostna, a vedno pristna in sprejeta. Ker je šport tudi ali pa predvsem lahko tudi to, ta dodana vrednost, ki jo potiho ponudi vsakemu športniku, da poleg osvajanja športnih elementov pridobi še toliko drugih veščin, ki ga spremljajo skozi vse življenje.

“Najpomembnejša veščina je moč, da v najtežjih trenutkih ne obupamo in se ne vdamo, ampak da se borimo, dokler ne posije sonce in se v blatni luži ne zaiskri tisoče mavričnih Bleščic.”

— Issa Osojnik Zajec

Z ekipo ŠK Bleščica, ki je leta 2019 zastopala Slovenijo na svetovnem prvenstvu v estetski gimnastiki