Moja zgodba: Tina Miljavec
Z ritmično gimnastiko sem se prvič srečala v 1. razredu osnovne šole, ko sta jo vadili dve sošolki, ki sta potem nas ostale naučili nekaj elementov in nas čisto navdušili. Sama sem jo tako začela vaditi v 2. razredu in v njej uživam že 14 let. Najbolj me prevzema preplet elementov, ki jih delamo z rekvizitom in telesom hkrati, poleg tega pa število rekvizitov omogoča, da se jih nikoli ne naveličaš in se lahko vedno naučiš kaj novega.
“Ko smo v 6. razredu prvič tekmovale, se nam je odprl svet.”
Že od samega začetka smo zelo rade vadile, saj nas je bilo kar nekaj sošolk v skupini in nam je ritmična gimnastika predstavljala še neko dodatno rekreativno druženje po šoli, ko pa smo v 6. razredu prvič tudi tekmovale, pa se nam je odprl svet. Tekmovanja so bila za nas neka dodatno motivacijo, pa ne za to, da bi se bile pripravljene boriti samo za odličja, vendar za to, da smo vsem, ki so nas gledali pokazale kako trdo smo trenirale celo leto in česa vsega smo se naučile. Na tekmovanjih nam je bilo najbolj všeč to, da smo lahko videle še ostale punce in njihove vaje, ter tako dobile ideje za nove elemente in dvige, ki jih same še nismo poskusile.
Po prvem tekmovanju se je v nas pojavila želja po večih treningih, ker pa nam naša šola ni omogočala dodatnih terminov vadb, smo pričele vaditi tudi na drugih šolah. Trenerka je videla našo strast in željo po treniranju, zato nam je vedno omogočila dodatne vadbe in se nam prilagodila s svojimi urniki. Tako smo vmes tekmovale tudi v kakovostnem programu (A1), ki nas je kot ekipo še bolj povezal, saj so tekme potekale v bolj oddaljenih mestih (Maribor, Murska Sobota), kamor smo se odpravile z vlakom in iz tega pravzaprav naredile izlet.
Zadnja leta se naša skupina krči, vendar se v klubu vedno najdejo rešitve, da se lahko združimo s kakšno drugo skupino in tako še naprej uživamo v tem čudovitem športu.
“Ritmična gimnastika je čudovit šport, poln čustev, izraznosti in strasti in vesela sem, da sem se z njim srečala in tudi našla v njem. ”
