Petra Kamenšek: Sedeži v prvi vrsti
Vsako leto se vaditeljice Bleščice, poleg rednih sestankov, ki so strokovne, strateške ali organizacijske narave, rade dobimo tudi čisto zaradi veselja do druženja. Eno od takšnih druženj je novoletno srečanje, ko se odpravimo tudi na kakšno predstavo. Nekdanja naša vadeča in sedaj naša izkušena vaditeljica Anamarija, je v svojem lokalnem kulturnem društvu enkrat režirala predstavo ravno v prednovoletnem obdobju. Tako smo se odločile, da podpremo Anamarijo, ona pa nas je podprla nazaj.
Predstava se je odvijala v Kulturnem domu Šmartna pri Litiji, kjer smo leta prej z dekleti tudi vadile, v času ko se je gradila nova telovadnica. Prav zanimivo je bilo vstopiti v to stavbo in podoživeti trenutke vadbe v njem. Moram povedati, da nam je bila vadba tam kar velik izziv, samo to je že druga zgodba. Ko smo vstopile v dvorano, nam je prijazna oseba naročila naj poiščemo sedeže označene z napisom Bleščica. V dvorani so nas čakali sedeži v prvi vrsti.
Predstava je bila zabavna, komedija. Režija in igra vrhunski. Videl se je trud celotne igralske skupine in skupnosti, ki ji pripada ta skupina. Cel dogodek je bil radoživ in poln veselja (prej smo se ustavile še v lokalnem baru, kjer je delala še ena naša vaditeljica in si privoščile obilne vroče čokolade s smetano).
Predstava je pustila nepričakovan pečat. Ta pečat je bilo vprašanje: komu v svojem življenju namenimo sedeže v prvi vrsti.
Biti vaditeljica ali športnica je odločitev poguma, odločitev da se odpoveš svojemu malemu, varnemu svetu in stopiš v areno. Areno, kot jo opisuje citat nekdanjega ameriškega predsednika Theodora Roosvelta in sem sama nanj naletela na predavanju ameriške raziskovalke sramu, Brenee Brown:
"Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi lahko kaj storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene, katerega obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti, ki ne doseže cilja spet in spet; ker ni truda brez napak in neuspeha; toda tisti, ki se dejansko potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa, če ne uspe, vsaj neizmeren pogum ..."
Vsak trening je nastop v areni. Tekmovanje pa prava borba v koloseju. Tako za vaditeljice, kot za tekmovalke. Odločile smo se priti iz temne kleti, na svetlo. Na poti proti površju, svetlobi nas vsakič pričakajo strahovi, dvomi, primerjanje, negotovost, občutek ogroženosti.
Pred željo da bi se cele zaščitile z oklepi (bi si želele skriti, izginiti, ustreči drugim preko lastnega jaza in kapacitete, se odzvati na sram ali agresijo z istimi sredstvi, se pravi zasramovanjem in agresijo) in s tem prekinile tudi dotok lepega v naša življenja, nas zavaruje pogled na sedeže v prvi vrsti.
V prvi vrsti naše arene morajo sedeti osebe, ki nam dajejo občutek pripadnosti, nam nudijo ljubezen, radost, jim lahko zaupamo, z njimi delimo empatijo in ideje (kreativnost in inovativnost). Ljudje, ki uživajo v tvojem veselju in čuvajo tvoj plamen, da ne ugasne. To je tvoja prva vrsta.
Nekje zgoraj daleč na robu in ne v soju luči posedi ljudi, ki si jih razočarala. Življenja ne moreš živeti pogumno, ne da bi tudi razočarala nekatere ljudi. Razočaraš po navadi te, ki imajo svoje cilje, ti cilji pa tebe ne vključujejo takšnega kot si in te tudi ne podpirajo. Zato je fino vedeti, kdo so kritiki in kje v areni se nahajajo. Jih slišati in reči, ja slišim te, praviš to in to. Ni pa jih dobro posesti v prvo vrsto.
Pomaga tudi zavedanje, da si največji kritik ti sama. Sama si postavljaš ideal kakšna bi morala biti in ko en del tebe ne ustreza, ga osramotiš, odrežeš. Teh delov je lahko veliko in tudi rezanja je lahko veliko. Režemo lahko do te mere, da ostane samo še kritik.
Prihrani en sedež v prvi vrsti - zase. Na tem sedežu naj sedi zavedanje od kod si prišla, kako si začela, kdo je tvoja družina, kakšna so bila tvoja “težka” leta. Spomni se, kdo so ljudje, ki te imajo radi in verjamejo v to kar delaš.
“Tu pa je še moj odgovor, zakaj sploh iti v areno. Odgovor je preprost: svet potrebuje darilo, ki ga imaš samo ti. ”