Moja zgodba: Petra Kamenšek
Sem velika oboževalka športa in vsega, kar je s športom povezano. Recimo, moj najljubši muzej je Olimpijski muzej v Lozani. S Katro, mojo sodelavko in prijateljico, sva kar malce “pojokcali” od ganjenosti, ko sva stopili v ta hram zgodovine športa. Z Niko in Lucijo se spomnim, da smo se tudi v letih, ko so se naše prijateljice pogovarjale skoraj samo o fantih, me pogovarjale skoraj izključno o športu. Kovale smo svoje športne načrte in sanjale koreografije. V kinu me bolj kot zgodba zanima glasba in to, za katero ritmično ali estetsko vajo jo lahko uporabim.
“Šport doživljam kot veliko praznovanje življenja. Občutki v srcu povezani s športom so prijetni, lahkotni in svečani. In kar mi je v športu najlepšega: v športu tudi ko izgubljaš, zmaguješ.”
Petra in Katra, “nekaj let nazaj”
Jasno pa je, kraljica športov je le ena – ritmična gimnastika. Zakaj jo tako obožujem? Doživela sem jo skozi oči in dušo mojih vzornic: Moje prijateljice in sosede Dražene Stroj, ki je bila in zame še vedno je najboljša ritmičarka vseh časov. Ona mi je predala ljubezen do tega čudovitega športa. Njene trenerke Marjete Kline Suzič, ki mi je dala priložnost, da sem postala vaditeljica, pri rosnih petnajstih letih. Ona mi je predala pogum, ki je za delo v športu potreben. Branka Vajngerl me je pričakala na Fakulteti za šport in mi predala znanje, ogromno znanja. Jelico Vazzaz pa sem srečevala na eni od ljubljanskih osnovnih šol. Ko je naša skupina treninge zaključevala, je ona pričenjala z vadbo svojih Skokic, kot je imenovala svoje vadeče, za katere je rada povedala, da je najmlajša med njimi stara 68 let. Ona mi je predala idejo o vseživljenjski vadbi.
Preizkus tekmovalnega tepiha na svetovnem prvenstvu v estetski gimnastiki leta 2010
Z Niko Veger, soustanoviteljico Športnega kluba Bleščica, na poroki najine varovanke Tijane
Z mojimi puncami in finskim koreografom Anttonom Lainejem med navijači na tekmovanju v Budimpešti
Od tu dalje pa lahko pišem samo še o svojih varovankah. Kako ponosna sem na njih, vsakič ko jih vidim. Ko mi kažejo vaje, ko delijo z mano svoje zgodbe, ko stopajo na tekmovališče, ko me dvignejo visoko v zrak, ko se na enem večjih tekmovanj na skrivaj prikrademo v telovadnico, valjati se po tepihu, kjer bo naslednji dan tekmovanje. Pišem lahko o treningih in tekmovanjih, kavicah in torticah, rojstnih dnevih, valetah, maturantskih plesih, praznovanjih diplom, dekliščinah in porokah, rojstvih njihovih otrok. Predmeti, ki smo mi jih podarile me obkrožajo; v pisarni pokali in fotografije, v jedilnici kipci, na roki zapestnica, zvečer se pokrijem z njihovo odejo. Pišem lahko o tisočih objemov in kaj vse smo skupaj doživele. Kako sem jaz za njih “večno mlada˝ trenerka in one zame moje punce.
V moji zgodbi ni mejnikov, datumov, mest, ki smo jih dosegle, tekmovanj, ki smo se jih udeležile. Je le neskončna reka odnosov, ki vsak dan nekaj novega odnese in nekaj novega prinese.
“Moje punce so mi povedale, da najprej storimo to kar je potrebno, nato kar je mogoče in nazadnje presenečeno opazimo, da delamo celo nemogoče. In to je moja zgodba.”
