Petra Kamenšek: Morske zvezde so ritmičarke
Naše klubsko leto se počasi zaključuje. Izgledalo je pa takole:
Okoli 10. avgusta se zberemo iz vseh vetrov, da začnemo s pripravo na novo šolsko, oziroma vadbeno leto. Vadbeno leto prve pričnejo naše tekmovalke kakovostnega športa s pripravami, ki se začnejo okoli 14. avgusta. Okoli 25. avgusta se jim pridruži počitniški program varstva za otroke, ki ga izvajamo v Ljubljani. Istočasno se odvija priprava na 1. september, ki je za nas pričetek dela za rekreativne programe. Meni se zdi, da je začetek šolskega leta pri nas udarniški in precej kampanjski. Ne glede na to kako dobro smo organizirani ali pripravljeni, nas je vedno premalo za to količino dela, ki jo opravljamo na začetku šolskega leta (priprave, počitnice, dogovori s šolami za uporabo prostora, obveščanje vadečih in njihovih staršev, dogovori z vaditeljicami za prevzemanje vadbe na šolah, promocija vadbe in še marsikaj drugega). Vadbo izvajamo na 71 osnovnih šolah (odpremo 120 skupin, kamor vpišemo 1500 deklet, s katerimi dela 60 vaditeljic), po vsej Sloveniji in za premik tega kolesja je potreben kar velik napor. Oktobra izvedemo izobraževanje za vaditeljice Bleščice, kjer vsako leto obravnavamo aktualne teme za naše delo. Poleg izobraževanja izvedemo tudi uvajanje za nove vaditeljice in jim dodelimo mentorice, da opolnomočene vstopijo v telovadnico. Nove vaditeljice se istočasno tudi usposabljajo za pridobitev strokovnega naziva Trenerke ritmične gimnastike. Do konca novembra tako vse svoje moči usmerjamo v vpis, ki vadečim celo leto zagotavlja veselje in telesno aktivnost, nam pa poleg zadovoljstva tudi kruh.
Decembra in januarja organiziramo in izvajamo polletne nastope, se pripravljamo na tekmovalno sezono, ki se prične februarja in organizacijo tekmovanja, ki ga organiziramo aprila. To je velik dogodek, saj na njem tekmuje 1000 deklet. Odpremo prijave za naše počitniške aktivnosti, ki bodo potekale po zaključku šolskega leta v Savudriji in Ljubljani. Maja se odpravimo na zadnje tekmovanje rekreativnega programa, pričnemo z načrtovanjem prihodnjega šolskega leta, hkrati pa se pripravljamo na zaključek tekočega. Junija tekmovalno sezono zaključijo tekmovalke kakovostnega športa, ostali pa našo vadbeno sezono zaključimo z zaključnimi nastopi za naše največje podpornike – starše. Po zaključku šolskega leta in nastopov, se odpravimo za en teden na morske počitnice v Savudrijo, kjer letuje z nami 110 deklet in za dva tedna na Počitnice v Ljubljani, ki so muzejsko in športno obarvane, na katerih z nami čas preživlja 84 deklet in fantov.
Starejše ekipe Bleščice na Državnem pokalu ritmične in estetske gimnastike
Tekmovanje v organizaciji ŠK Bleščica
Letovanje v Savudriji
In sedaj smo tu, pri zaključku klubskega leta in začetku tega zapisa. V koledarju smo nekje okoli 10. julija. Pred nami je še en teden pisarniškega dela, beri: pospravljanje pisarne, urejanje dokumentov, odpisovanje na obvisele maile, srečanja z vaditeljicami, za nekatera je med letom zmanjkalo časa, dogovarjanje s šiviljo, ki nam šiva drese in podobno. Vsi konci pri nas so hkrati začetki nečesa novega. Konec šolskega leta je začetek novega, konec aktivne športne kariere, je začetek vaditeljskega dela … In tako se konci spajajo z začetki, z brezmejnostjo človeških potreb in zahtev, ki jih prinašajo s sabo. Če nismo dovolj pazljivi, nas ujamejo v svoj mogočni ritem, ki izgleda tako domač in naraven, da zlahka pozabimo, da obstaja še neka dimenzija, ki ji rečemo odmor, oddih, počitnice ali dopust. Teh aktivnosti, ko smo aktivni na bistveno drugačen način, ni fino pozabiti. Če pozabimo, nas lahko na njih boleče opomni kakšna poškodba ali bolezen. Morda izčrpanost ali pomanjkanje volje. Ugotavljam, da je učinkovitost vsakdanjika s svojimi malimi in velikimi opravili tako močna, da te popolnoma prevzame. Vsakemu koncu opravila sledi začetek novega opravila. Če ne branimo svojega odmora, oddiha, ostanemo brez njega. Treba ga je skrbno načrtovati, ga umestiti v urnik/načrt in ga potem tudi obraniti pred drugimi opravili vsakdanjika. “Sedaj me ni˝ je stavek, ki sem se ga naučila šele pred kratkim. Uporabljam vse različice tega stavka: mame ni, žene ni, hčerke ni, uslužbenke ni, prijateljica je na oddihu, kuharice danes ni, sobarica je šla na sok, smetarka je trenutno odsotna, pekarna in kuhinja - zaprto, telefonistka je zaključila uradne ure in tako naprej.
In kaj počne ta oseba, ko odda vse svoje vloge in se odpravi na dopust? Odpelje se na morje, kjer uživa v pogledu, ki se odpira v neskončnost, saj ga ne zapira nobena stena ali ekran. Bere knjige, se druži, kaj dobrega poje (skuhal je nekdo, ki danes je tu). Z masko na glavi lebdi na morski gladini in opazuje male morske zvezdice, ki posute ležijo po morskem dnu. Vsake toliko časa ji sin prinese eno zvezdico na površje in jo skupaj opazujeta. Ko zvezdico spustita, včasih na dno pristane na hrbtu. To ji ni všeč in se obrne na drugo stran. To naredi tako, da dva kraka raztegne do špage in se potem s pomočjo tretjega prekucne na drugo stran. Ste vedeli, da so morske zvezdice ritmičarke? S spominom na te občutke se loti novega začetka.
“Vsak začetek potrebuje en dober konec, pred naslednjim začetkom pa še en odmor. To bi bila moja formula vsakdanjika. Vsakdanjika, kjer mali cilji niso malenkostni, kjer se znam vprašati kaj je zame dobro, in kjer lahko gradim nekaj lepega zase in za druge od tu, kjer sem.”