Moja zgodba: Mia Lulik
Ritmična gimnastika, moja velika ljubezen. Trenirati sem jo začela v 2. razredu osnovne šole. S sošolkami smo se prijavile na interesno dejavnost, da bi po pouku preživele še več časa skupaj. Prijateljice so se kmalu izpisale, meni pa je ritmična gimnastika zelo prirasla k srcu, zato sem še naprej vztrajala. Na svojem prvem tekmovanju individualnega programa sem bila zadnja. Za to sem krivila kolebnico, a mi je trenerka Issa razložila, da kolebnica ni nič kriva, jaz sem tista, ki jo mora znati voditi. Nekaj let kasneje sem prav s kolebnico stala na najvišji stopnički. Vsi vemo, da ritmika ni prav zabavna za trenirati – na treningu je potrebno ponavljati en element vsaj 30-krat in to kar nekaj let.
Ko sem prestopila v skupino »Zala« k trenerki Petri, sem na treningih občudovala starejša dekleta, ki so še danes moje vzornice. Nekatere so kasneje postale moje trenerke, z drugimi skupaj delam, z ostalimi pa se srečujem na ritmičnih in ne-ritmičnih dogodkih.
Poleg individualnega programa sem tekmovala tudi v kategoriji pari in trojice ter v skupinskih sestavah. Prav v teh sem se naučila delati v skupini in biti del ekipe. Doma imam shranjena vsa priznanja in medalje, nekje v lepi škatli, ki jo sicer redko odprem. V spominu mi ostanejo samo zgodbe, ki si jih rade večkrat pripovedujemo. In po tolikšnih letih treniranja, po tolikšnih zgodbah, ko vsi mislijo, da bomo odnehale, se me, »Carice«, še kar ne damo.
Moj najlepši spomin in hkrati najtežja izkušnja je bila udeležba na svetovnem prvenstvu v estetski gimnastiki, leta 2010, v Bolgariji. Od takrat estetsko gimnastiko redno spremljam in vedno znova me navduši lepota gibanja tega športa.
Pot me je iz vloge vadečega peljala v vlogo trenerja. Še danes se spomnim, ko sem kot najstnica prvič nadomeščala trenerko Katjo in po koncu treninga vedela, da si to želim početi v življenju. Naslednje leto sem vodila že svojo prvo skupino, danes pa si dneva brez telovadnice in svojih punc ne morem predstavljati. Biti trener je zame najboljša služba. Veseli me, ko vidim, da dekleta zrastejo iz tistih malih pikic v članice in ko tudi same postanejo trenerke. To pomeni, da sem jim uspela vliti vsaj kanček svoje ljubezni do ritmike in to si štejem za največji uspeh.
In kaj je meni dal šport? Dal mi je življenjske izzive in izkušnje, vztrajnost, strpnost, osebe, katerim lahko zaupam dobre in slabe stvari ter treninge, ki so z leti postali več kot samo treningi - postali so druženja in najlepši spomini.
“Prav zato, kot trener za svoje vadeče in kot mama za svoja otroka, želim, da šport postane del njihovih življenj in da ga vzljubijo kot sem jaz vzljubila ritmično gimnastiko. ”
