Moja zgodba: Jasna Zavodnik
Prva stvar na katero pomislim ob moji zgodbi z ritmično gimnastiko so neverjetni občutki, ki sem jih ob vadbi kot otrok doživljala. To je bil prostor svobode, kjer sem lahko koreografirala karkoli sem želela, kjer je bilo moje mnenje zaželeno in kjer sem lahko izražala svojo notranjo energijo. Da ne omenjam prijateljstev in dogodivščin iz izletov z avtobusi na tekme. Na ritmiki nisem bila 'samo otrok', čigar vloga v družbi še danes išče svoje pravo mesto. Bila sem videna in slišana. Najbolj zgovorno pa je najbrž dejstvo, da je ritmika eno izmed mojih najsrečnejših okolij v življenju.
Najmočnejše spomine imam iz treningov v telovadnici. Rada sem vadila. V živo se spomnim, da sem od trenerke Petre na treningu na OŠ Prežihovega Voranca pogosto prejela listek, na katerem je pisalo, koliko uspešnih ponovitev posameznih elementov moram narediti. To je bil moj poseben izziv dneva. Vedno sem poskrbela, da sem vse elemente naredila in še kakšnega več. Enostavno rada sem vadila. Tak način vadbe mi je bil pisan na kožo. Vendar je bilo za dobro počutje odločilnega pomena to, da smo bile upoštevane. Vadba je vedno potekala v prijaznem in spoštljivem duhu. Ne spomnim se, da bi Petra kdaj povzdignila glas.
Ritmična gimnastika se mi je vedno zdel vznemirljiv šport, privlačen za otroka, predvsem zaradi svoje raznolikosti, ki jo prinaša (delo z različnimi pripomočki, različni elementi gibanja s telesom, raznoliki dresi, plesni elementi in akrobatika) in ki omogoča neštete možnosti raziskovanja. Poleg tega dobro kombinira virtuoznost, ki jo otroci obožujejo (v naših časih je bila glavna atrakcija met z dvema prevaloma), z umetniško vrednostjo, ki lahko na svoj edinstven način odraža značaj skupine ali posameznika. Ena izmed fascinantnih sestavnih delov vadbe, ki smo jih delale, je bila tudi psihološka priprava na tekmovanja, ki se je osredotočala na skriti del življenja in je potrjevala pomen notranjega sveta posameznika. Pri Petri smo se vse počutile kot olimpijske prvakinje. Na ritmiki nikoli ni bilo dolgčas, vaje za moč, vaje za napetost, kondicija, baletne vaje, rokovanja, posamezni elementi gibanja s telesom, kasneje je prišla še estetika, ter pogovori z ostalimi dekleti in s trenerko. Všeč mi je bilo, da je trenerka Petra namenila veliko časa pogovoru in razlagam, če je bilo potrebno. Te so me naučili, kako pomembno vlogo imata pogovor in razlaga v športu in v življenju in kako veliko časa jima je včasih treba nameniti.
Ko pogledam nazaj pa sploh težko opišem, kaj vse mi je ritmika dala, saj si življenje brez ritmike težko zamislim. Še danes je zame v življenju zgled za vse druge stvari. Ritmika mi je dala zavedanje, kaj pomeni nekaj delati rad. Radost enostavno obstaja, ne moreš je narediti. Če imaš radost, vse poteka lahkotno in tekoče, navkljub težkemu delu, ki ga včasih opravljaš. Druga pomembna stvar, ki jo moram omeniti, so lepi, celo-življenjski odnosi z ostalimi dekleti in trenerko. Zdaj smo sodelavke v Bleščici, kjer vadijo tudi naše deklice. Hvaležna sem, da sem imela priložnost videti, kako iz majhnega kroga nastane velika skupnost, kako iz posejanega semena zraste cvetoče drevo, iz tega pa v bodoče, upamo, da, cvetoči gozd. Energije za to nikakor ne manjka, prej bi lahko rekla, da se le-ta širi.
Vsem mladim ritmičarkam pa bi rada sporočila, da je ritmika veliko več kot zmaga. Ritmika nas opremi za življenje, uči nas kako izgubljati in vztrajati, uči nas o samozavesti in nesigurnosti, o ustvarjalnosti in pomanjkanju le-te, o napakah, konfliktih in sodelovanju. Ko sem še trenirala, mi je zlata medalja pomenila vse. Zlata medalja (v moji glavi) je bila pomembna motivacija, saj me je kot otroka vodila skozi vse težke trenutke športa, hkrati pa niti slutila nisem, kaj vse mi je s sabo prinesla.
“Zlato medaljo sem res osvojila. Danes leži zaprašena v predalu, ostale pa so mi njene velike sence: radost, močna skupnost, dobra prijateljstva, vznemirljivo delo, ustvarjalni prostor in športni duh. ”