Moja zgodba: Ema Meden
Bleščica sem že dolgo. Svoj prvi trening ritmične gimnastike sem opravila tik pred svojim 6 rojstnim dnem in od takrat vsaj nekaj ur v tednu preživim v telovadnici.
Z veseljem se spominjam svojih ritmičnih začetkov in kasnejših intenzivnejših tekmovalnih let.
Eden mojih lepših tekmovalnih spominov je sezona, ko sva s prijateljico Tanjo z vajo v paru zmagali na državnem prvenstvu. Na treh tekmah pred prvenstvom sva dosegali srebro in presrečni sva bili, ko nama je uspelo stopiti na najvišjo stopničko. To je bila tudi moja prva zlata medalja.
Kasneje smo z ekipo pogosto stale na stopničkah, včasih pa se nam to ni posrečilo. Skozi leta so medalje zame izgubile nekaj pomena. Tekem se zdaj udeležujem, da uživam z ekipo, da se pomerim z ostalimi tekmovalkami in da gledalcem pokažem nekaj lepega.
Kot trenerka zelo rada delam z začetnimi skupinami, ki se tekmovanj še ne udeležujejo. V njih poskušam zbuditi ljubezen do gibanja, samozavest in veselje ob svojih nastopih in nastopih ostalih skupin.
“Bleščica je zame skozi leta postala več kot trening ritmične gimnastike. Našla je pot v različne sfere mojega življenja in s svojimi ritmičnimi prijateljicami se ne družim le na treningih.”
Vsako leto organiziram Tradicionalno bleščečo božično peko. Povabljena so dekleta iz moje prve ekipe. Skupaj smo trenirale v osnovni šoli, z nekaterimi se v telovadnici srečujemo še danes, po 20 letih! Na božični peki pečemo in krasimo božične piškote in se imamo fino.
Druga »ne-ritmična« ideja, ki je zrasla na treningih je bila ideja o bralnem klubu. S prijateljico Aino sva idejo premlevali ob držanju špag in trebušnjakih in tako je nastal bralni klub z naslovom »Ritem zgodb,« kjer se srečujemo ritmičarke, ki rade beremo. Vsako leto preberemo 6 knjig in o njih skupaj debatiramo ob čaju in dobrotah.
“Širina, kjer se šport dotika ostalih življenjskih področij je najpomembnejše kar sem prejela v Bleščici in razlog, da ostajam v organiziranem športu.”