Z ritmično gimnastiko sem se spoznala v prvem razredu osnovne šole, ko sem jo začela obiskovati v okviru interesnih dejavnosti. Kot mnogi starši, je bila tudi moja mami mnenja, da je pametno, če se otrok spozna z mnogimi športi in si tako poveča raznolike sposobnosti, hkrati pa sam ugotovi, kateri šport mu najbolj ustreza. Tako sem za krajši ali daljši čas preizkusila kar nekaj različnih športov, najdlje pa sem ostala v ritmiki.

Ko sem nehala z vadbo ritmične gimnastike, sem to še dolgo obžalovala. Še leta kasneje sem se na vsake toliko spustila v iskanje skupine, v katero bi pasala po starosti in znanju, hkrati pa od mene ne bi zahtevala udeležbe na tekmovanjih ali celo na nastopih ne, saj me je bilo javnega nastopanja groza.

Potem ko sem se vrnila v ta šport – in klub – kot trenerka ritmične gimnastike, začela delati ob boku svoji bivši trenerki – kar se mi je na začetku zdelo strašno nenavadno, a kolektiv tukaj je sijajen na vseh nivojih – sem se začela povezovati tudi z drugimi trenerkami. Vse smo bivše vadeče, ki nas je ljubezen do tega športa in dela z otroki povlekla nazaj.

Nekega dne smo se pogovarjale o tem, da bi rade ponovno postale bolj fizično aktivne in da bi se najraje vrnile v naš šport. Čeprav smo bile malce neprepričane, je bila ena od prisotnih – Taja Vajngerl – takoj in tako navdušena, da nas je vzela pod okrilje in v nekaj dneh smo imele izbrane drese, rekvizit, glasbo, termin, skratka vse. In tako sem dobila novo skupino in novo trenerko, hkrati pa sijajne prijateljice in podporo v težkih časih, ki so sledili. Pa še strah pred nastopanjem sem do konca premagala in se prvič po dolgih letih udeležila tekmovanja – čudovitega mednarodnega tekmovanja v Hali Tivoli, ki ga je Bleščica prvič organizirala aprila 2024.

Čeprav načrtujem selitev iz Ljubljane, sem odločena, da bom vsak teden prišla na svoj trening in ohranjala vezi s svojimi sotekmovalkami in seveda trenerko.