Letošnjega oktobra, natančneje 27. 10. 2023, je naš klub v Mestni hiši prejel certifikat Standard kakovosti SIQ – 220, za nevladne organizacije, ki ga podeljuje Slovenski inštitut za znanost in meroslovje.

Ponosne smo, da je kvaliteta našega kluba prepoznana tudi na ta način. Za kakovost se v prvi vrsti trudimo v telovadnicah, pri delu z dekleti. To pa brez kakovostne organizacije podpornih aktivnosti ni mogoče, zato smo certifikata zelo veseli, saj potrjuje, da delamo v pravo smer (zapis Eme iz našega FB, ki ga ona ureja).

Certifikat namreč priča o prepoznavanju kvalitete naših organizacijskih sposobnosti, finančne transparentnosti, kvalitete delovnih procesov, kakovosti našega stika z okoljem (spletna stran, FB), skratka poslovanja v ozadju organizacije vadb in strokovnega dela. Tega priznanja smo si zelo želele iz dveh razlogov. Želele smo biti videne, v tem kar že dobro počnemo in izboljšati naše delo, kjer smo smatrale, da je še prostora za izboljšavo.

Naša pot pridobivanja certifikata se je začela z odločitvijo, da si certifikata želimo, leta 2021. Odločitev je namreč zelo pomemben del naših delovnih procesov, saj pri odločitvi ne gre le za odločitev na načelni ravni temveč gre za zavedanje, da ta odločitev prinese veliko aktivnosti, dela, pri katerem bom sodelovala. To smo se že naučile – zelo malo v življenju lahko narediš sama. Z velikim delovnim vložkom velikega števila ljudi, ki so natančno popisali delovne procese, ki jih vodijo v našem društvu, se je naš poslovnik začel počasi izrisovati. Levji delež sta opravili Katra, ki je bila vodja projekta pridobivanja certifikata in nas je vse usmerjala pri delu in pisala poslovnik ter Lidija, ki je pripravila poslovnik in sistemizacijo delovnih mest, kar je bil tudi svojevrsten projekt glede na to, da delavci v športu nikamor v resnici ne spadamo (šolstvo, privatni sektor, …) in nismo imele nobene predloge, po kateri bi sistemizacijo pripravile.

Poslovnike sta nam pregledala notranji presojevalec iz Športne zveze Ljubljana, g. Matej in zunanja presojevalka, ki prihaja iz organizacije CNVOS, ga. Tina. Oba sta nam dala obilo idej in napotkov, katere procese in kako jih lahko izboljšamo. Hvaležne smo za njun doprinos h kvaliteti naše organizacije.

Skratka, veliko dela smo opravile na novo, veliko starega dela na novo uredile in pospravile. Dobile smo novo sliko o poslovanju našega društva, ki je veliko bolj jasna kot prejšnja slika. Predvsem smo veliko pridobile pri sledljivosti delovnih procesov, kar je bila v preteklosti naša šibka točka. Jasnost pa ima že sama po sebi velike prednosti. Takoj ko iz neke zmešnjave ali kaosa stopiš v jasnot, se najmanj kar je bolje počutiš, nato lažje izbiraš, se odločaš in v nadaljevanju deluješ.

V naši organizaciji imamo vedenje, da smo veliko dosegle in hkrati kaj vse je potrebno še postoriti. Na to temo kroži tudi veliko šal in ena izmed njih je šala o mega sponzorju, ki bo rešil vse naše težave. Na Svetovnem prvenstvu Estetske gimnastike v Gradcu (mislim, da je to bilo leta 2000),  smo namreč srečale rusko ekipo, ki je bila “last” ene od tekmovalk, ki je želela tekmovati, mož pa ji je to omogočil (beri: kupil klub, ekipo, sotekmovalke, trenerje). Od takrat smo se mnogokrat spomnile na njih predvsem, ko se je katera od vadečih ali vaditeljic poročila in smo v šali objokovale zamujene priložnosti o poroki z mega sponzorjem. Vesela sem, da smo navkljub njegovi odsotnosti uspele premakniti toliko stvari naprej in s tem uspele pokazati predvsem našim vadečim, da se tudi velikega slona da pojesti po malih grižljajih. Oziroma, če se izrazim še z eno prispodobo, vesela sem, da si upamo in znamo prijeti bika za roge.

Kot pravi latinski rek – skozi trnje do zvezd, naš Bleščeči rek pravi, skozi smeh do spoznanj. Nekaj sem jih že nanizala, za konec pa sem pustila še enega.

Ko smo pisale in preverjale naše delovne procese smo ugotavljale, da se težko soočamo z napakami. Del težkega soočanja z napakami pripisujem našemu lastnemu perfekcionizmu in opažanju, da se v športu, posebej v našem, znajdemo osebe s težnjami po popolnosti. Kdo bi sicer vadil eno vajo dve leti, da bi lahko na konicah prstov, izven vidnega polja, po prevalu, ujel pripomoček. Tako brez padca pripomočka, izgube ravnotežja, z ekspresivnostjo telesa in obraza, celo vajo.  Del težavnega soočanja z napakami pa pripisujem tudi okolju, družbi,  v katerem živimo, ki ima tendence po jamčenju uspešnosti in čim manjšem nakazovanju težav.

V spremljanju naših delovnih procesov sem ugotovila, da vse, kar lahko predvidimo, uganemo, naredimo, da bi napake preprečile, naredimo. One pa se kljub temu prikradejo v naše delo.

Iz tega lahko sklepam, da je napaka del vsakega procesa.

Zato sem hvaležna, da procese imamo in da je z njimi prišlo tudi zavedanje o napaki, kot delu procesa. Morda nam to prinese nekaj olajšanja pri bodočem soočanju z napakami.

Ko je naša zunanja presojevalka odhajala od nas, me je na vratih prosila, če lahko naš klub uporabi za vzgled pri njenih bodočih presojah. Strinjali sva se, da je veliko bolje biti dober vzgled, kot grozno svarilo.

In s to mislijo zaključujem zapis: