Stebri delovanja Športnega kluba Bleščica so rekreativna vadba za dekleta, ukvarjanje z ritmično in estetsko gimnastiko, zabava, gibanje ob glasbi, skrb za zdravo telo, gibljivost, razvoj  motoričnih sposobnosti na splošno, psihološka odpornost. V resnici lahko vse to počnemo ne da bi tekmovali (organizirali tekmovanja in vadeča dekleta motivirali k udeležbi na tekmovanjih). Nenazadnje bi s tem, kot društvo, tudi privarčevali.

Tekst Nekatera vrata se odprejo le od znotraj naslavlja temo o tekmovanjih. O tej temi sem se odločila pisati zato, ker sem v zadnjem času nekajkrat prisostvovala pogovorom in komentarjem, ki so izražali mnenje, ki o tekmovanjih ni zavzemalo pozitivnega stališča. Bolj v smer, da bi jih bilo potrebno odstraniti, ukiniti. Da otroci ne razumejo pomena tekme in je zato tekmovati brez pomena. Da je na tekmi le en sam zmagovalec, vsi ostali pa so poraženci. Da kakšna škoda je, ko je bilo treba pripeljati tekmovalke v soboto na tekmo, ko pa je zunaj tako lepo vreme …  

Lahko rečem, da stališča, ki sem jih slišala razumem. Posebno tega o razumevanju pomena tekmovanja, kar zagotovo velja za mlajše kategorije tekmovalk. Tekmovanja imajo nedvomno več plati. 

Hkrati pa sem se ob nekaterih stališčih počutila žalostno. Posebno tisto o lepem vremenu in dnevu, ki ga mora nekdo preživeti v telovadnici. Po vsem trudu, ki je bil vložen v organizacijo tekmovanja in ob vsej živčnosti in pričakovanjih, da gre kljub temu lahko na samem tekmovanju marsikaj narobe je to, da je nekomu mučno biti tam, meni zadnja stvar, ki jo želim slišati. Meni, ki dojemam tekmovanje kot praznik z veliko začetnico.          

Pomislila sem, če so morda čustva tista, ki se jih bojimo. Veselje, strah, ponos, razočaranje, sram, jeza, navdušenje,… Njih je na tekmi polno. Lebdijo okoli nas kot brezdomni popotniki in iščejo prostor, kjer se lahko nastanijo.  Želimo jih deliti, skriti, razpoloviti, zadržati zase, zanikati, predati drugemu, okriviti drugega. Kam z vso to bolečino in razočaranjem ob zadnjem mestu, ki ga lahko doživi v našem primeru naš varovanec ali naš otrok.  En bo prvi, en pa zadnji, kako popraviti škodo, v obeh primerih? Se lahko kaj obrne narobe, recimo razočaranje sproži sovraštvo do drugih ali morda do sebe? 

Jaz se sprašujem tale vprašanja: 

• Bi lahko svojim varovankam povedala da ne šteje samo rezultat in je trud veliko vreden, če ne bi bilo tekmovanja?

• Bi lahko rekla: “to ti gre, to ti pa ne gre, si pa moja ne glede na vse”?

• Bi si zastavljale cilje in se spraševale, kako jih doseči? Bi govorile o tem, kako nas definira, to kar počnemo in tisto, česar ne počnemo? Bi se trudile, da bi sčasoma razvile takšne oblike vedenja, ki bi nam v najrazličnejših okoliščinah omogočile sprejemanje zrelih, odgovornih, samostojnih odločitev, s katerimi bi dosegale zastavljene cilje, zadovoljevale svoje interes in se ob tem dobro počutile?

• Bi se brez tekme čustva tudi tako razvnela, da bi se lahko pogovarjali o njih, in o tem, kako jih lahko delimo, ne da bi prizadeli drugega? Bi se lotili ugotavljati, katere potrebe stojijo za njimi in da imajo naše sotekmovalke tudi potrebe, mogoče celo enake kot me same?

• Bi se učile, kako prevzeti odgovornosti za dejanja, ki jih sprožajo čustva in jih poskušale udomiti, da ne bi več sedala na ramena drugih ljudi?

• Bi lahko bile za vse krive sodnice, če ne bi bilo tekmovanja?

• Pa recimo, da je bila povzročena krivica. Bi lahko brez nje tekmovalkam povedala, da je nepravičnost sestavni del življenja? Da bi si sicer vsi želeli, da bi bilo vse natančno tako, kot opredeljuje pravilnik ali tako kot si je ona zamislila, da bi moralo biti. Vendar je ta napaka sestavni del življenja.

• Bi lahko zastopala stran sodnice in se ne pustila izsiljevati, da je odločitev nepravična?

• In ko gre vse, točno tako, kot smo si zamislili in pride zmaga. Bi jim lahko povedala, da zunanje potrditve niso pot do notranjega zadovoljstva? Da se v zmagi skriva skromnost in sočutje? Da smo imele poleg truda in znanja tudi veliko srečo? In da šport ni rezultat temveč učenje, trening, sodelovanje, zabava?

In kaj smo doslej ugotovile povezanega s tekmovanji:

• Lepo je imeti priložnost, da se lahko pokažemo. Tekmovanje omogoči izkušnjo. Želimo si družbo, ki omogoča čas, prostor, skupnost, da se lahko pokažemo.  

• Dober pogled na sotekmovalke je najprej videti dobro v človeku. Na tekmovanju imamo lahko pred seboj človeka in ne nasprotnico, konkurentko.

• Tekmovanje je učenje socialnih veščin, spoštovanje sočloveka, upoštevanje drugega mnenja.  

• Tekmovanje pomaga biti v sedanjosti.

• Pomaga pri sprejemanju lastnih spretnosti in sposobnosti.

• Trenerke lahko vadečim predamo le to, kar same znamo in imamo – tekmovanje je motivacija za rast trenerk.

• Naučimo se postavljati cilje: če ne veš kam greš, verjetno tja ne boš prišel. Udejstvovanje na tekmovanjih žene k doseganju na novo zastavljenih ciljev oziroma k večjim dosežkom, napredovanju.

• Biti malo napet je ok. Ta napetost te lahko vodi, da stvari rešiš do konca.

• Merila uspeha si postavljamo sami in ne sodniki. Oni ocenijo naše trenutne sposobnosti iz kapacitete svojih lastnih, trenutnih sposobnosti.

• Včasih ne gre tako hitro, kot smo si zamislili.

• V športu je pomembna sreča.

• Kdaj se opazimo? Vidim te/se … tudi ko si zadnja.

• Kar ti je uspelo, tega ne more zamenjati nobena nagrada. Lahko si ponosna nase.

• Tekmovanje se enkrat konča, mine. Kolikor je tekmovanje zahtevno, toliko se učimo.

• Raje tekmujemo v športu kot drugje, cilj je zmanjšanje tekmovalnosti na drugih področjih. 

• Vsi skupaj se učimo prevzemanja odgovornosti za svoja čustva.

• Resnica včasih ni udobna, je pa verjetno bolje biti v stiku z neudobno resnico, kot živeti udobno fantazijo.

• Trenutno ti morda ni uspelo, znanje pa ti je ostalo.

• Vse, česar ne znaš, je tvoj prostor za rast in učenje.

• Šport je igra in kreativnost, tekma pa je le del te igre.

• Gre za izkušnjo, katero živimo, in se hkrati iz nje še učimo.

• Dajanje in sprejemanje realne povratne informacije je velik izziv naše samopodobe.

• Tekmovanje pomaga pri grajenju samopodobe. Samopodoba pa je tista, ki nam omogoča biti kar smo in to nam pomaga v dobrem in slabem.

• Želimo si še kaj želeti, pogledati kaj je za ovinkom, narediti kaj težjega. Želeti si je enako vztrajati in to je naš končni cilj. Motivacija pa je zadnja postaja našega popotovanja.