Vaditeljice našega kluba se enkrat mesečno srečamo na sestanku. Za ta srečanja skrbno izberemo teme, saj nam je dragoceno, da se v enem šolskem letu vse snidemo le enajstkrat. Sicer delo opravljamo na ločenih lokacijah ali pa se srečujemo v manjših delovnih skupinah. Na teh “velikih” sestankih uživamo v živahnih debatah, ki jih poraja naše delo in izzivi povezani z njim.    

Kot glavno temo enega od srečanj smo tako izbrale temo z zanimivim naslovom: Neenakost v skupinah. Vadeče so pri nas združene v skupine, kjer tudi delo izvajamo skupinsko. Naše sestave za tekmovanja in nastope so skupinske, torej ne gre za individualno delo. Raznolikost deklet znotraj skupin pa je velika. Razlikujejo se po znanju, starosti, finančnih zmožnostih staršev, znotraj skupine je vsako leto tudi drugačno število vadečih in še marsikatere raznolikosti. V glavnem si vadeče želijo veselja, zabave, igre, kasneje tudi učenja, ustvarjalnosti, druženja, izpolnjevanja zastavljenih ciljev, če naštejem le nekaj njihovih želja.

Hkrati smo opazile, da gre širša družbena naravnanost nekoliko v smeri pritiska na organizatorje vadbe povezanega z zagotavljanjem športnega uspeha vadečih (ideja je, da je uspeh lažje dosegljiv v vrstniških skupinah).  Čeravno imamo besedo uspeh v motu našega kluba (zdravo, srečno in uspešno), pa je ta beseda v našem motu pristala z drugačnim ciljem: kot konstanten opomnik na to, da si merila uspeha postavljamo sami.

Zato smo se odločile za raziskavo, kaj vse ponujajo starostno mešane skupine in če je vredno, da ohranimo ta cilj in vrednoto, ki jo v našem društvu predstavljajo starostno mešane skupine.

Vaditeljice si sicer želimo manj mešanih skupin, saj je v enotnih skupinah organizacija vadbe olajšana. Delo v mešanih skupinah je za vaditeljico velik načrtovalski podvig. Klub temu se močno trudimo za motiviranost vaditeljic za delo v mešanih skupinah. Kajti:

V luči našega nedavnega izobraževanja, ki ga je za naše društvo pripravila ga. Doris Polak Kuder, kjer smo govorile o navezanosti, in knjige g. Gaborja Mateja, Otroci nas potrebujejo, smo ugotovile, da so starostno mešane skupine prostor za razvoj sočutja (humanizacija družbe). Zmožnost odraslih, ki so se za rast in razvoj drugega pripravljeni odpovedati nečemu zase, se tako iz vaditeljice preko starejših vadečih preliva do mlajših deklic. Mlajše deklice starejšim velikodušno podarjajo občudovanje in s tem zadovoljujejo človeško potrebo po občudovanju. Biti vzor nekomu, to je veliko vredno.

Med prednostmi starostno mešanih skupin smo našle:

• moč združevanja,

• ublažitev tekmovalnosti,

• možnost videti raznolikost (karakterjev, idej, obnašanja, izgledov),

• skrb za povezanost.

Starejše vadeče imajo priložnost v takšnih skupinah več sodelovati s trenerko, ponuja se več možnosti za opazovanje in navijanje. Ker število vadečih v mešanih skupinah manj variira, so vadbe bolj stabilne (v smislu urnika) in posledično so treningi lahko daljši, kar prispeva k večji umirjenosti pri delu samem. Tako starejšim kot mlajšim lahko vaditeljica dodeli posebne naloge in s tem krepi edinstvenost posameznice v določenem življenjskem obdobju – starejša dekleta samodejno vidijo, kaj že znajo, mlajša pa kaj vse se še lahko naučijo.

Našle smo tudi nekaj rešitev, kako delo v mešanih skupinah pri nas še bolj spodbuditi:

• združevanje vadečih iz bližnjih šol,

• sestavljanje skupnih nastopnih ali tekmovalnih vaj,

• širjenje ozaveščenost o  pozitivnih učinkih vadbe v starostno mešanih skupinah,

• dobro planiranje vadbe,

• iskanje različnih izzivov za različne starostne skupine znotraj posameznih prvin,

• pripraviti več nastopov, kjer se skupine iste šole ali različnih šol združujejo.

Katra in Mia, ki že vrsto let poučujeta v starostno mešanih skupinah, sta opravili intervju s svojimi vadečimi, ki so povedale veliko zanimivega na to temo.  

Mlajša dekleta imajo željo po učenju težjih elementov, ki jih izvajajo starejše in se jih tako tudi hitreje naučijo. Starejša dekleta to občudovanje motivira k delu in jim je vredno več kot občudovanje odraslih. Starejše rade poučujejo mlajše in se v tem rade povezujejo z vaditeljico, pomagajo vaditeljici. To je za vse velika motivacija za delo. Mlajše učenke veliko hvalijo starejše, jim nudijo sprejetost in v njih oživljajo otroškost. Ko nastopajo druga pred drugo, se tudi spočijejo (počitek v varnosti in ljubezni).

Za zaključek pa prispevam še svojo zgodbo.

V starostno mešani skupini, kjer sem bila trenerka (v njej so vadila dekleta starosti od 5. razreda do konca fakultete), se je po spletu različnih okoliščin znašla mlajša osnovnošolka. Ko smo tolikokrat razpravljale o naših odraslo – najstniških težavah, je po navadi tiho kot miška sedela ob nas in opazovala. Ker v spontanem pogovoru pogosto ni imela kaj dodati, sem jo vprašala: “Žana, kaj pa si ti misliš o tej situaciji?”
Mirno je odvrnila: “Žal ne razumem o čem se pogovarjate, ampak meni je tako lepo biti tu z vami.”

Ganjenost, ki nas je vse takrat zaobjela, je dala vedeti, da čeravno nezavedno, kljub vsemu vse vemo kaj pomeni samo biti, biti ob nekom in imeti nekoga resnično in pristno ob sebi.