ZGODOVINA RITMIČNE GIMNASTIKE
Začetki te graciozne oblike gimnastike segajo v pozno devetnajsto in zgodnje dvajseto stoletje. Tedaj se pri skupinskih telovadnih nastopih pojavijo prve preproste oblike koreografij. Kot športno panogo so jo začeli gojiti v bivši Sovjetski zvezi v 40-tih letih prejšnjega stoletja, leta 1949 je bilo tam tudi prvo nacionalno prvenstvo v ritmični gimnastiki. Prvo mednarodno tekmovanje je bilo leta 1961, na njem so tekmovale ritmičarke iz Sovjetske zveze, Bolgarije in Čehoslovaške. Prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 1963 v Budimpešti, na njem je sodelovalo 28 športnic iz 10 evropskih držav. Na Olimpijskih igrah nastopajo ritmičarke od leta 1984. Danes se ritmična gimnastika sijajno in hitro razvija in postaja tudi vse bolj popularna. Ritmična gimnastika je estetski preplet športa in umetnosti, saj združuje prvine gimnastike, baleta in plesa. Ritmičarke odlikuje niz sposobnosti, ki si jih pridobijo z vztrajno vadbo: gibčnost, moč, ravnotežje, smisel za ritem in glasbo, izraznost in spretnost. Na tekmovanjih se predstavijo z individualnimi ali s skupinskimi vajami. Individualne vaje izvajajo z enim od petih rekvizitov: kolebnico, žogo, obročem, trakom ali kiji. Tekmovalka mora v vaji izvesti določeno število ritmičnih prvin: skokov, poskokov, obratov, ravnotežij in gibljivostnih likov. Dodatne točke lahko pridobi s tveganimi in zato bolj atraktivnimi meti in ujemi rekvizita. To so zlasti ujemi brez pomoči rok ali ujemi izven vidnega polja tekmovalke. Pri skupinskih vajah imajo lahko vse tekmovalke isti rekvizit ali pa delajo s kombinacijo rekvizitov. Ritmična gimnastika je najbolj razvita v Rusiji, Ukrajini, Belorusiji in drugih državah na območju nekdanje Sovjetske zveze, pa tudi v baltskih državah in v Bolgariji. V Sloveniji imamo nekaj dokaj dobro razvitih klubov, ki se z ritmično gimnastiko ukvarjajo na treh stopnjah: A, B(A1) in C. Stopnje so opredeljene glede na zahtevnost tekmovanj in treningov.